Kaj mi je?
si rekel ti in
pravim jaz
ko v sivem jutru
ko te ni
na gričih vseh
okoli doma
vstajajo meglice
ko daljnovodi
nabadajo
na gori sneg noči
ko iz ognjišč
še dimi dvigajo se
v dvoje
ko sonce je
le slutnja dneva
ko na balkonu
ujet med prečke
in vijake
prebuja me golob
ki vztrajno gruli
ko vsakič
ob odprtem oknu
v tvoji smeri
vzletita ptici v paru
neznano kam
rdeč nočni vlak
preden spelje s postaje
naju posuje dež
***
sprana od dežja
zimska vejica drena
še vedno rdeča
***
v vsaki kapljici
z rdečega drena pade
utrip srca
***
nocoj ti pojem
z dežjem - kapljam
v tvoje sanje
v modri krivulji
mesto še sanja
jutro se zlekne nad hrib
v modri krivulji
pramen sinjine
grič v meglice ulovi
bele oblačke
nemirno kraka
vrana na strehi, druga
v letu molči
mrko dopoldne
pod oknom Romun igra
na harmoniko
misel doda luč
prazna ulica
v soju svetilke megla
poveže smreki
prijatelj v temi
nizu polnočnih svetilk
misel doda luč
Notranja osvoboditev
je naslov moje štirijezične (ma-slo-an-fr) haiku zbirke,
ki jo je lani samoiniciativno izdala
makedonska založba Blesok.
Na kulturni praznik mi je Igor Isakovski,
ki vodi to založbo,
prinesel originalne ilustracije
gospoda Miroslava Masina.
Tako prisrčno ‘zračne’ (in haikujske) so,
da vam jih nekaj predstavljam.
Revija v reviji
Ob branju avtorjev je pogovor z gosti iz Makedonije –
o njihovi literaturi, makedonski literarni sceni in založništvu -
in s prevajalci Alešem Mustrom, Lidijo Dimkovsko in Namito Subiotto
ter uredniki revije Apokalipsa vodila pesnica Meta Kušar.
Po recitacijah Prešernove Zdravljice v slovenščini in makedonščini
je skupina Pella
zapela nekaj makedonskih pesmi ter Zdravljico v makedonščini.
Društvo Apokalipsa je sodobno makedonsko literarno sceno
predstavilo tudi v posebni številki istoimenske revije.
Hvala društvu Apokalipsa in makedonskim gostom
za prijeten in topel praznični večer!
praznik po prazniku
V petek je prispela revija
World Haiku 2007,
ki vsako leto izide na Japonskem.
V njej smo zastopani haikuisti /-ke z vsega sveta,
ki smo člani/-ce World Haiku Association.
Haikuji so objavljeni v maternem jeziku in v angleščini,
večinoma od vsakega po trije.
Slovenijo zastopam le jaz.
Objavljeni so naslednji haikuji:
Prvi dan leta …
sprehajam se s svojo
spolzko senco
First day of the year
walking carefully with
my slippery shadow
***
Starček ob peči
med poleni prasket
njegovih pomladi
An old man by the stove
between the logs the crackle
of his springs
***
Vzleti sama
vrne se v paru -
čaplja k ribniku
He flies away
and returns in pair -
a heron to the pond
Slika je iz lanske zime.
misel na pesnika
zimsko nebo ves dan
spreminja barve
kulturni praznik
bršljanova vejica
čaka na ptico
Zvečer so priletele ptice.
Makedonski pesniki.
Bil je lep literarno-glasbeni in
prijateljski večer.
Zdravljica
v dveh jezikih.
Tudi zapeta.
Spomnila sem se,
kako iskreno in prisrčno
smo se družili z Makedonci,
ko sem bila na absolventskem izletu.
Na Ohridu. 1970.
ves dan sivina
brez jate golobov
ne bi bilo neba
noč ob kozarcu
polnem galebjih peresc
- brez navdiha
Narava ima prav.
Vedno ve, kje naj
sonce zaide.
Tudi sinoči
je sonce zašlo.
V barvi poljuba.
Večernica nad
rdečim zahodom.
Najina stalnica.
Nad sva midva.
V nama je polno nad.
Dan je igra črk.
ne več polna
se luna kot dojka skloni
nad speče okno
s strmega brega
gole veje lovijo
dve sledi letal
letala in žarki
si razdelijo nebo
v trikotnikih
trikotniku
iz letalskih sledi veter
zbriše stranico
kot eden sta
drevo in senca v snegu
brez objema
drevo pod bregom
senca v zimskem plašču
objame deblo
odet v lišaj
se štrcelj veje sklanja
nad sneg v kotanji
veja sega v drugo
drevo - rob debla ji
odreže senco
dedek in vnuček
pot v snegu začneta
z isto nogo
Otroci v snegu.
Ob sončni klopci
si odpočijeta
gugalni konjiček
in maček Feliks.
cvetica v soncu
moder cvet v zimski senci
skriva svoj pestič
Sonce preseva
skozi bršljanov list.
Trohneči list
ob njem s senco peclja
podčrta njegove žile.
jutranje sonce
nad kotlino popivna
modre tančice
strmo se spušča
gozd s hriba - v dolino
brez snega
tiščijo se
drevesa v zimi, letali
križata smeri
bije v zvoniku
senca golega hrasta
se dviga do lin
samotno drevo
se s senco na parobku
dotakne snega
klopca pod brezo
med soncem in senco
v snegu nevidna
poje sinička
vejici bukve ji
narišeta krilo
vgnezden v trti
glinast petelin čuva
streho kurnika
senca gozdička
prek zasnežene poti
seže v gozdiček
sneg se spodsuje
sam vase zariše pot
do dveh krtin
mah v strešnem žlebu
le v blazini ob snegu
zorijo trosi
travnik v soncu -
krpa snega premajhna
za velik podplat
odprt žafran
poldan v suhi travi zapre
njegovo senco
pretrgano sled
nadaljuje nad gozdom
drugo letalo
Modre tančice
nedeljskega jutra je
vsrkalo sonce
in jih v mraku zlate
položilo na domači prag.
