krila ptice
sonce zaide
meglica nad hribom
kot krila ptice
the sun sets
a haze above the hill
like bird wings
V spomin ob smrti Diane,
žene Susumu Takiguchi-ja,
Japonca, ki živi v Veliki Britaniji,
ustanovitelja in direktorja World Haiku Club-a,
urednika World Haiku Review in ustanovitelja
WHCworkshop (mednarodne dopisne liste, katere članica sem).
From: Susumu Takiguchi
14 February 2007
Dear Kuyu,
Happy St. Valentine’s Day!
I have chosen this day of love to tell you a sad news.
My wife, Diana, has passed away in peace and with dignity in sleep,
looking serene and beautiful, at 11 pm Sunday 11th February 2007.
To je samo prvi stavek iz dolgega pisma, ki je prišlo včeraj.
Tako globoko napisanega pisma o ljubezni, o njuni več kot trideset let
trajajoči zakonski zvezi, o njunih zadnjih letih življenja, odkar je zbolela,
in o zadnjih skupnih trenutkih ne zmore napisati mnogo ljudi.
Komaj sem premagovala solze, čeprav nobenega od njiju
osebno ne poznam oziroma nisem poznala.
Ob pismu sem se spraševala,
kje so začetki in kje meje take iskrene in nesebične ljubezni,
kje moč, da jo ohraniš - tudi po smrti.
Ali jo zmoremo?
Ko sem zvečer z balkona posnela sončni zahod,
še nisem vedela, čemu.
Zdaj vem.
Sliko in haiku sem kot sožalje poslala Susumu-ju.
16.02.2007 @
Lepo si napisala.
Velika temna krila
so nežno prekrila
spomine,
da jih jutrišnji dan
ne spremeni še v eno sliko
iz sdružinskega albuma.
19.02.2007 @
danal,
veliko več zmoremo, kot si mislimo. Po smrti je pa moč samoumevna.
23.02.2007 @
@ Barbiblond,
hvala za lepo dopolnitev. Včeraj se je Susumu po smrti žene prvič oglasil na mednarodni listi.
@ Vlatka,
hvala tudi tebi za lepe misli. Ja, res zmoremo, prej se bojimo, kako bo, potem zberemo v sebi posebno energijo. Jaz sem jo ob smrti obeh staršev.
8.03.2007 @
danal,
jaz jo že neštetokrat…, pa ne samo ob smrti mojih dragih, tudi drugače…