Kjer …
Kjer nehajo se
vejam hrepenenja,
meglicam se začno.
Si rekel mi nocoj,
da ne smem ti
vzbujati pogrešanj,
ker bolijo,
ker norijo.
A moja dlan
pred spanjem
se je ustavila na tebi.
Toplo te je pokrila.
Čeprav ni smela.
Čeprav skeli.
Sva ujeta
in prav zato
svobodna.
Ujeta v bele tančice.
Svobodna na nebu.
Prepletena v vesolju.
Sanjska.
Nebeška.
Najina.
Si moje sonce.
In moj urni kazalec.
Moja vedrina.
Si moj lakmus.
Moj odsev na gladini.
Vzalovani in mirni.
Popij me.
14. februar, 2007 @
Alenka, zakaj ne bi smela? Lahko vse, kar hočemo. Samo marsikaj drago plačamo
14. februar, 2007 @
Draga Alenka,
hvala, hvala. Dobila sem tvoje haikuje. Čudovito, čeprav še nisem prebrala vsega. Zanje si bom vzela čas. In mir v bližini. So mi pa zelo blizu, bom tudi jaz začela, kaj meniš? Smem?
V spanju dotik
na zidu senca
na obrazu nasmeh
Topel objem in še enkrat iz srca hvala.
Solze v očeh
smejoče srce
besede na dlani.
14. februar, 2007 @
Moji dragi dekleti,
barbiblond
in
Vlatka,
oprostita, prosim, da sem tako pozna!
Dan pester, deloven, prijateljski, dolg. A LEP.
Ne vem, barbiblond, morda pa ne.
Samo pustim(o) se osrečiti.
Sreča ne pride pogosto mimo.
Mi dostikrat hodimo mimo nje.
Vlatka,
HVALA TEBI!
Ja, zdaj vem, zakaj moja zbirka ni prišla že včeraj. Ker jo je moj mož oddal na pošto šele včeraj, namesto v ponedeljek. No, današnji dan je morda še bolj pravšnji, ali ne?
Haiku, pravijo, moraš brati tako, kot se jemlje zdravila. Največ tri ‘kapljice’ na večer. V vsakega se vživiš po svojih izkušnjah in doživetjih, da prideš do dna tega, kar je hotel avtor povedati.
Pesniškim dušam to ni tako težko, drugim malo težje.
Prav danes sem ponovno brala spremno besedo k zbirki Nizozemke Mariannne Kiauta (poročena je s Slovencem) z naslovom Prvi žafran / First Crocus. In tam je tudi zelo lepo napisano nekaj o dojemanju haikuja.
Ja, poskusi pisati haikuje! Preberi si malo teorije. Na spletu jo mrgoli. Če želiš o tem kaj od mene, mi piši na mejl, prosim.
Tudi jaz še nisem prišla globlje v tvoje pesmi, preveč je vsega vsak dan. Za poezijo potrebuješ(m) mir, tišino, biti sam(a) s seboj.
Hvala za lepe verze. Če smem kar tu napisati, so to bolj senrjuji (ti namreč govorijo o človeku) za razliko od haikuja, ki preteženo govori o naravi in o človeku v njej. So polni simbolike (primer: veje = roke). Je pa sicer trivrstična forma primerna za marsikaj.
Se bova še slišali na to temo, kajne, če boš želela.
Iskren pogled in nasmeh ter OBJEM za lepo noč in za dober četrtek!
Obema, my friends!
Alenka
15. februar, 2007 @
Hvala, draga Alenka.
Ti pišem tja. S soncem in travo naj bo prežet tvoj dan.
15. februar, 2007 @
Vlatka,
sem se ti že oglasila po mejlu. Zdaj boš pa zaposlena s premišljevanjem (in učenjem), khm!
Krasna želja, hvala! Sonca tu ni, trava pa bo, ko se bom vračala z vnučkom iz vrtca. In kakšna luža, v katero bo hotel na vsak način stopiti, bonbonček :).
Naj bo pri tebi več sonca, tistega v duši pa še sploh!
Al