vejice v vodi
z odsevi oklenejo
drevesni odsev
divji kostanj -
v odprti ježici se
sveti kot brsti
Med žafrani se
kljunčka vranji parček -
samotna vrana
potiho odstopica
mimo razpotja v parku.
dolgo te čakam
glej, meglice hitijo
vetru naproti
samo krajec si,
Mesec, a vendar še bolj
poznam tvoj obraz
Mimobežni sta
sledi letal; oblaček
tretji meglici
v sončnem zahodu niza
srčasta usta v poljub.
Samo najin
večer je lahko tako
nebeški
pustna sobota
na srečanju v Celici
blogerji brez mask
(maske iz vrtca Tinkara)
zadnji in prvi
kosov žvižg - vmes
prebedena noč
(prejšnja)
slika: http://www.okraski.com/slika-kosa-p-1076.php
sonce zaide
meglica nad hribom
kot krila ptice
the sun sets
a haze above the hill
like bird wings
V spomin ob smrti Diane,
žene Susumu Takiguchi-ja,
Japonca, ki živi v Veliki Britaniji,
ustanovitelja in direktorja World Haiku Club-a,
urednika World Haiku Review in ustanovitelja
WHCworkshop (mednarodne dopisne liste, katere članica sem).
From: Susumu Takiguchi
14 February 2007
Dear Kuyu,
Happy St. Valentine’s Day!
I have chosen this day of love to […]
Klijeva v sanje.
Sem tvoja topla greda.
Ne presahnem.
Sem
tvoj cvet,
ki ne obledi.
(avtor: kodele)
Posadiva
še eno sadiko sanj
na najino njivo.
(avtor: kodele)
Sva rast.
Si zrel žitni klas.
In si plavica.
Sem kraška prst.
In sem žanjica, ki poje
na polju sanj.
Naročje je polno.
Valentinovo.
Ležeč samo na zemlji
druga ob drugi
čebulici krokusa
klijeta brez korenin.
Kjer nehajo se
vejam hrepenenja,
meglicam se začno.
Si rekel mi nocoj,
da ne smem ti
vzbujati pogrešanj,
ker bolijo,
ker norijo.
A moja dlan
pred spanjem
se je ustavila na tebi.
Toplo te je pokrila.
Čeprav ni smela.
Čeprav skeli.
Sva ujeta
in prav zato
svobodna.
Ujeta v bele tančice.
Svobodna na nebu.
Prepletena v vesolju.
Sanjska.
Nebeška.
Najina.
Si moje sonce.
In moj urni kazalec.
Moja vedrina.
Si moj lakmus.
Moj odsev na gladini.
Vzalovani […]
ko je zahajalo
in ko je zašlo, je
bilo SONCE
tudi ko pogledam
v nasprotno smer
sonce zahaja
Kaj mi je?
si rekel ti in
pravim jaz
ko v sivem jutru
ko te ni
na gričih vseh
okoli doma
vstajajo meglice
ko daljnovodi
nabadajo
na gori sneg noči
ko iz ognjišč
še dimi dvigajo se
v dvoje
ko sonce je
le slutnja dneva
ko na balkonu
ujet med prečke
in vijake
prebuja me golob
ki vztrajno gruli
ko vsakič
ob odprtem oknu
v tvoji smeri
vzletita ptici v paru
neznano kam
