s senco skritega
zimsko sonce
samoten list se združi
s senco skritega
betonski blok
na zeleno steno sonce
posadi smreko
drevesna goba
senci vej na hrast
narišeta škarje
sneg na slemenu
vrani pred zahodom
porumeni kljun
v šopih suhih trav
maček čuva list ali
krpico snega?
vnuček dvigne nogo
in pravi: krajšam svojo
zimsko senco
sosed je zdoma
v deseto nadstropje se
30.01.2007 @
čeprav brez glasu, zakričim: lepo!
30.01.2007 @
Martin, dober večer!
Hvala lepa, te slišim.
Bolan? Ah … tudi pri nas okrog N. leta nismo ušli virozam in zdaj celo vnučkovi pljučnici, a je (on) že bolje.
Želim ti, da čimprej ozdraviš, držim pesti, da boš res lahko zakričal v zimo, v pomlad, v sonce, v luno …!
Lahko noč, pozdrav naj bo šal okrog vratu,
Alenka
31.01.2007 @
Sence so lepe morda zato, ker nas spomnijo, da obstoja še lepša stran.
31.01.2007 @
Ja, imaš prav, barbiblond.
Senca pomeni obstoj nekoga, nečesa, zato zame skoraj nikoli nima negativnega pomena. Tedaj je namreč vedno tudi sonce, pa če je še tako bledo.
In je luna, skoraj polna, okna nam barva srebrno … in riše sence, torej je svetloba.
Odgrnimo zavese, tudi zavese svoje duše!
Lahko noč!
Al
1.02.2007 @
danal,
***
Kdo si
ki se skrivaš za žalostjo
kdo
ki stiskaš pesti
kdo si
ki zreš z žalostnimi očmi
kje je tvoj smeh
kje tvoje odprte dlani
kje nasmejane oči
Vse zbledi
Le oblak
gre čez črno nebo
(”Spomin živi v smoti” - moja)
2.02.2007 @
Vlatka,
če gre oblak čez črno nebo, je črno nebo vsaj za hip svetlejše. In oblak potuje, torej gre vse naprej, čeprav se zdi, da se je v nas vse ustavilo, da smo prečrtali same sebe, kot tista senca vejice na rumenem listu. Rajši vidim tako, kot da je podčrtala neki lep trenutek. Prav?
Ko sem to napisala zdaj, sem se zavedla novega haiku trenutka v isti sliki.
3.02.2007 @
danal,
vsi smo zato tukaj, da si dajamo in sprejemamo. Le tisti, ki so sami sebi dovolj, tega ne vidijo. Na žalost. A tisti so - ne samo osamljeni, so tudi sami.
Mi pa nismo nikoli sami, še manj osamljeni.