po PST
v snegu cerkvica
s tvojega hriba hodi
z menoj v dolini
trava in gozd
mehko odeta v sneg
vmes strnišče
v dotiku
med ozimino in zorano njivo
globlji sneg
Pot spominov
čez potok se črn kuža zazre
v psičko v snegu
beli odsevi
račji par zaplava proti
vrhu smreke
s srebrno vlečko
račka s svojim odsevom
zaplava k bregu
pod snegom na veji
racman zadrema
na svojem odsevu
mrzle roke
smrekovi veji je sneg
nadel rokavico
lipova lista
zimsko sonce preseva
le skozi enega
tesno skupaj
javorovi semeni
kljubujeta zimi
ovit okrog veje
list pobeljen s snegom
na hrbtni strani
gozd molči
ob snegu na veji v mahu
senci kot ptici
suhi listi
njihova senca doseže
sneg na deblu
tesneje skupaj
kot ledene sveče kaplje
na robu strehe
dnevna luna
trs pod snegom nagnjen
v nasprotno smer
sama na sprehodu
v snegu ob poti sled
neznane ptice
trava v snegu
obrnjena začetnica
njegovega imena
v senci na snegu
pomrznjen cvet regrata
skoraj kot lučka
trpotčev list
z dvojno senco objame
krtinico v snegu
kot stražarji so
travne bilke okrog
deteljice v snegu
senca na snegu
triperesni deteljici
doda srčast list
veji v dotiku
na eni pobliskne
snežni kristal
v rdečem jagodičju
kristalast sneg zamenja
odpadel plod
29.01.2007 @
Zanimivo, kaj vse narava skriva pred nami, samo s posluhom je potrebno pogledati okoli sebe
.
29.01.2007 @
GRiSON,
posluh za drobtinice. Da jih ptica pozoblje … nekateri sprehajalci so me kar malo čudno gledali, kaj moj pogled in objektiv iščeta tu in tam ob poti, na travniku, na nebu … Ni me motilo, če me je kdo imel za norico.
Le poglej okoli sebe tudi danes! Jaz ne bom utegnila, razen z balkona, imam vse popoldne sestanek - izbor srednješolskih haikujev v angleščini - z lanskega natečaja.
Pozdrav,
Alenka
29.01.2007 @
Grison ima prav in dobro je, ko nas kdo spomni na to, ker toliko lepega spustimo mimo in nikoli več se ne ponovi v isti obliki. Reke pač tečejo…
29.01.2007 @
danal,
ne morem si kaj, da ti kaj ne dodam
;),
***
Trgam cvetove besed
polagam jih
na tvoja usta laži
kaj bi
revež
brez njih
na okostenelem konju
porazov
nisi vedel zanje
dokler te niso
izbruhnili
vulkani smeha
nisi vedel
da so prišle
na osteh spomina
in se zarile
v tvojo dušo
nisi vedel
ne
ne veš
“nekoč sem se vrnila”
2.02.2007 @
Vlatka,
lepo, da “si ne moreš kaj”.
Obogatiš moj dan.
V megli
sem utrgala
marjetico
nisi vedel
da sem jo
položila
v tvojo
spečo dlan
da bi ob svitu
preštel
njene
cvetne listke
Zapisala zdaj, v želji nekomu, da bi “n” v “njene” dobil veliko začetnico. Vem, marjetica bo tedaj ovenela …
Al
3.02.2007 @
danal,
lepo, lepo…., marjetica lahko ovei, spomin pa nikoli ne zbledi