vejice v vodi
z odsevi oklenejo
drevesni odsev
divji kostanj -
v odprti ježici se
sveti kot brsti
Med žafrani se
kljunčka vranji parček -
samotna vrana
potiho odstopica
mimo razpotja v parku.
dolgo te čakam
glej, meglice hitijo
vetru naproti
samo krajec si,
Mesec, a vendar še bolj
poznam tvoj obraz
Mimobežni sta
sledi letal; oblaček
tretji meglici
v sončnem zahodu niza
srčasta usta v poljub.
pustna sobota
na srečanju v Celici
blogerji brez mask
(maske iz vrtca Tinkara)
zadnji in prvi
kosov žvižg - vmes
prebedena noč
(prejšnja)
sonce zaide
meglica nad hribom
kot krila ptice
the sun sets
a haze above the hill
like bird wings
V spomin ob smrti Diane,
žene Susumu Takiguchi-ja,
Japonca, ki živi v Veliki Britaniji,
ustanovitelja in direktorja World Haiku Club-a,
urednika World Haiku Review in ustanovitelja
WHCworkshop (mednarodne dopisne liste, katere članica sem).
From: Susumu Takiguchi
14 February 2007
Dear Kuyu,
Happy St. Valentine’s Day!
I have chosen this day of love to tell you a sad news.
My wife, Diana, has passed away in peace and with dignity in sleep,
looking serene and beautiful, at 11 pm Sunday 11th February 2007.
To je samo prvi stavek iz dolgega pisma, ki je prišlo včeraj.
Tako globoko napisanega pisma o ljubezni, o njuni več kot trideset let
trajajoči zakonski zvezi, o njunih zadnjih letih življenja, odkar je zbolela,
in o zadnjih skupnih trenutkih ne zmore napisati mnogo ljudi.
Komaj sem premagovala solze, čeprav nobenega od njiju
osebno ne poznam oziroma nisem poznala.
Ob pismu sem se spraševala,
kje so začetki in kje meje take iskrene in nesebične ljubezni,
kje moč, da jo ohraniš - tudi po smrti.
Ali jo zmoremo?
Ko sem zvečer z balkona posnela sončni zahod,
še nisem vedela, čemu.
Zdaj vem.
Sliko in haiku sem kot sožalje poslala Susumu-ju.
Klijeva v sanje.
Sem tvoja topla greda.
Ne presahnem.
Sem
tvoj cvet,
ki ne obledi.
(avtor: kodele)
Posadiva
še eno sadiko sanj
na najino njivo.
(avtor: kodele)
Sva rast.
Si zrel žitni klas.
In si plavica.
Sem kraška prst.
In sem žanjica, ki poje
na polju sanj.
Naročje je polno.
Valentinovo.
Ležeč samo na zemlji
druga ob drugi
čebulici krokusa
klijeta brez korenin.
Kjer nehajo se
vejam hrepenenja,
meglicam se začno.
Si rekel mi nocoj,
da ne smem ti
vzbujati pogrešanj,
ker bolijo,
ker norijo.
A moja dlan
pred spanjem
se je ustavila na tebi.
Toplo te je pokrila.
Čeprav ni smela.
Čeprav skeli.
Sva ujeta
in prav zato
svobodna.
Ujeta v bele tančice.
Svobodna na nebu.
Prepletena v vesolju.
Sanjska.
Nebeška.
Najina.
Si moje sonce.
In moj urni kazalec.
Moja vedrina.
Si moj lakmus.
Moj odsev na gladini.
Vzalovani in mirni.
Popij me.
ko je zahajalo
in ko je zašlo, je
bilo SONCE
tudi ko pogledam
v nasprotno smer
sonce zahaja
